Spominski večer "Emil Komel in njegovi učenci" ob 50-letnici njegove smrti. Sodelujejo: m°Anton Nanut, prof. Ivan Florjanc, moderator: Tatjana Gregorič.

GORICA, Kulturni Center LOJZE BRATUŽ - petek, 13. Maja 2011 ob 19.30

Ta zapis nastal ob priložnosti spominskega večera ob 50.obletnici smrti Emila Komela v Gorici, ki ga je pripravila in oblikovala muzikologinja Tatjana Gregorič.

“Vaša čudovite spomine je prebrala Damjana Čevdek, kipoučuje na šoli Emil Komel…Bilo je tudi nekaj objav v časopisih: Primorske novice, Primorski dnevnik, Nov Glas, Radio Trst A je snemal celoten večer, poročal je tudi Radio Koper.”
Tatjana Gregorič.

Spomin na Emila Komela

Podoba Emila Komela vzbudi spomine, ki segajo v otroška leta, k pripovedovanju moje mame o časih pod Avstrijo, ko je na koru cerkve Sv. Ignacija ob nedeljah zvenel angelski glas Anice, sestre Lojzeta in Pepija Bratuža. Rekla je, da so avstrijski oficirji hodili k nedeljski maši le zato, da bi jo slišali peti. V 30-ih letih minulega stoletja se mi je organist, profesor Komel, s svojo držo in veličastnimi brki, zdel kot dostojanstven avstrijski polkovnik v pokoju.

Z njim je odmevalo tudi skrivnostno ime Dunaj, ki je v maminem pripovedovanju predstavljalo neko daljnjo plemenitost in ljubkost, ko so v nekdanjem Trgovskem domu gospodje med predstavami anonimno pošiljali vrtnico v ložo mlade dame... Profesor Komel je še pripadal temu daljnjemu svetu, kot sta zame v tisto obdobje spadala tudi gospod Besednjak, ki je po prihodu italijanskega kraljestva postal poslanec v rimskem parlamentu, in gospod Kemperle, ki sem ga morala vedno pozdraviti v slovenščini, čeprav je bilo prepovedano...

Poslopje Trgovskega doma sem poznala kot Casa del Fascio in nekoč sem tik pred drugo svetovno vojno tja pospremila očeta, ko je šel oblasti ponovno naprošat za preklic enega ali drugega ponižanja. Leta 1941 so očeta odpeljali v internacijo v srednjo Italijo; kljub vsemu mu je tam uspelo v glavi skomponirati tri popevke, na lastno besedilo, in v knjižico je zabeležil meni nepoznane črke, glasbene intervale, kakršne se jih je bil naučil pod Avstrijo. Po vrnitvi iz internacije, ko je mogel popevke zaigrati na violini, sem jih jaz, po posluhu, ker se še nisem učila harmonije, prepisala in harmonizirala v lep zvezek, ki sem mu ga poklonila za imendan. Ali oče je moj trud takoj dal v roke profesorju Komelu, ki je pri nekaterih taktih popravil mojo instinktivno harmonizacijo. Seveda se nisem strinjala z njegovimi ’pravili’ in bila sem prepričana, da je moja verzija mnogo boljše zvenela!

Spominjam se večera takoj po vojni, ko je v Trgovskem domu, ki je bil spet v slovenskih rokah, ljubljanski igralec Jože Tiran recitiral Cankarjevo Skodelico kave in v dvorani so bile vse oči solzne. Nato so na oder stopili nekateri bivši interniranci iz taborišč in med njimi je bila tudi Hela Komel. Še slišim moški glas, ki bere številke na njenem podlaktu, eno za drugo, s ponosom, skoro izzivalno. Ozračje v dvorani je bilo toplo, polno upanja, obeta.

Kmalu so v Gorici odprli slovensko glasbeno šolo in njen prvi direktor je bil Emil Komel. Kot glasbenika sem ga poznala le v vlogi organista in improvizatorja. Njegov slog, sem ugibala, je predstavljal utemeljeno tradicijo. Bil je eden izmed umetnikov, ki želijo pripadati in se izražati v podedovanem jeziku in ga s tem proslaviti. Zavedala sem se tudi drugačnega obzorja, ki ga je med Slovenci predstavljalo meni takrat novo ime - Marij Kogoj.

V vlogi direktorja je prof. Komel s svojo avtoriteto v meni včasih vzbujal ne le [intimidation] temveč tudi nekaj, za kar še nisem imela besede. Šele v Ameriki, ko sem opazovala profesorje, ki so prihajali iz krajev, ki so nekoč pripadali habsburškemu cesarstvu (iz Avstrije, Češke, Madžarske) in so se zaman trudili vzpostaviti z učenci hierarhični odnos v tuji deželi, kjer ta pojem ni obstojal - takrat sem spoznala ta izraz, rekli so mu image, imidž. Tej generaciji priseljencev je bilo zelo pomembno, da je ohranila svoj imidž, ki si ga je pridobila v starem svetu, in brez katerega so težko shajali.

Povojna glasbena šola je bila v zasebni hiši na trgu nasproti Attemsove palače. To je bila moja prva služba, ko še nisem diplomirala. Sestanke z direktorjem in s profesorjem Antonom Severjem smo imeli v sobi v pritličju, poučevanje pa zgoraj, v zasebnem stanovanju (kjer je vedno zelo močno dišalo po hrani). Živo imam pred očmi skupino prvih otrok, ki so se prišli vpisat. Med njimi je bil 9-letni deček s posebno bistrimi očmi, zdi se mi, da je bil Silvan Kerševan, in ki na žalost ni bil dodeljen v moj razred...

Emila Komela imam seveda pred očmi tudi v kavarni Bratuž, ko prebira časopise. Predno sem zapustila Gorico l.1957, sem ga srečala, ko je hitel po Placuti z odprtim plaščem in golim vratom, a bilo je hladno in vetrovno. Rekla sem mu zaskrbljeno: “Ali vas ne zebe?” “Nikoli, nikoli,” je odgovoril. “Jaz grem zmeraj tako! In nisem bil še nikoli prehlajen!” Zdi se mi, da se je nasmejal.

Prof. Damjana Bratuž