Malokatera umetniška usoda kakega glasbenika je tako tesno povezana s koreninami naroda, z duhom lastne domovine in zemlje tako, kot je usoda madžarskega skladatelja in pianista Béle Bartóka (1881-1945), enega najbolj zanimivih likov sodobne glasbe, etinologije in umetnosti sploh.

V letošnji koncertni sezoni SCGV Emil Komel je v pestrem ilustriranem predavanju v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v sredo, 16. t.m., našel mesto tudi bogati svet Béle Bartóka. Lahko rečemo, da nam ga jez dušo, domače in hkrati suvereno - orisala ena najglobljih svetovnih poznavalk glasbe in osebnosti madžarskega umetnika, slavna pianistka goriškega rodu Damjana Bratuž, ki je dolga leta svojega študija v ZDA in Kanadi posvetila prav Bartókovemu opusu in njegovemu raziskovanju.

Takoj nas je popeljala v pisani folklorni svet preprostih domov in ognjišč transilvanskih nepismenih kmetov in pastirjev, med katere je Bartók rad zahajal, ko je iskal ljudsko blago. Ključni pojem za razumevanje njegove glasbe so namreč korenine. Prav ta beseda, obvezno povezana s toplim občutjem doma, je dr. Bratuževo močno približala Bartóku, da ga je "podzavestno izbrala," kot je sama povedala.

Čeprav so bili Bartókovi vzorniki Liszt, Strauss, Wagner in predvsem Beethoven, je njegova tenkočutna in samonikla osebnost, prečciščena v ognju teme in samote, z znanstveno gorečnostjo iskala v ljudstvih donavskih dežel sledove kozmičnih skrivnosti, bogate ritme primitivnega življenja, ki so tonili v pozabo, sledove pradavnih narodnih korenin, fragmente šamanskih obredov, legend, skratka oblik, ki so po njegovem izhajale iz narave; njegova domišljija in intuicija sta pod plitvim površjem sodobnosti lovili skrivnostno življenje v snovnosti, utišano dihanje predmetov, ki jih ima naduti človek za nežive... Zbiral in klasificiral je pojave duhovne kulture svojega naroda, da bi se preteklost - kodificirana in registrirana - ohranjala.

Prav studij kmečke glasbe ga je s svojo neposrednostjo in bistvenostjo odrešil tiranije durovih in molovih lestvic, mu omogočil nove harmoske kombinacije in svobodno uporabo vseh dvanajstih zvokov kromatične lestvice. Dr. Bratuževa je v svojem domiselnem in ustvarjalnem audio-vizualnem predavanju podčrtala, da sta prav prozornost in lahkotnost glavni značilnosti Bartókove glasbe. Disonanca, od zmeraj prisotna v ljudski pesmi, je bila zanj konsonantna.

Bartók ni iskal v umetnosti ne zavetja ne bega iz realnosti. Iskal je sredstvo, prek katerega bi ponovno vzpostavil živ in iskren stik s človekom brez kakršnekoli retorike. Verjetno je dr. Bratuževa mislila prav na to, ko je mimogrede rekla: "Igranje je zame dialog z instrumentom, dialog s skladateljem, dialog s poslušalcem."

Danijel Devotak