In Slovenian - Srečanje z znano pianistko Damjano Bratuž

Katoliški glas, 11. maja 1995

Malokrat imaš srečo, da lahko sediš pri kosilu z dvema elegantnima in diskretnima damama, s katerima se lahko res lepo pogovarjaš. Meni se je to pripetilo prejšnji teden, ko sem sprejet povabilo prof Vide Bitežnik, ki me je povabila na pogovor s kanadsko Slovenko dr. Damjano Bratuž. Pravzaprav ne bi smel zapisati, da je dr. Bratuževa kanadska Slovenka, ker je po rodu in srcu še vedno Goričanka; res pa je, da že toliko let živi v Kanadi, da jo po svoje lahko že imamo za Kanadčanko.

Dr. Damjana Bratuž na slovesnosti, na kateri so ji podelili naslov "profesor emeritus"

"Pravzaprav nikjer nisem doma in povsod. To je tudi moja velika moč, saj sem se vedno lahko zelo dobro prilagodila razmeram, v katerih sem živela, in obenem ohranila svoje bistvo, svojo osebnost in iz nje drugim dajala, "pravi gospa Damjana, ki te očara s svojo gosposko držo in uglajenim govorjenjem. Ko ji s prof. Vido Bitežnik receva,da je ohranila izredno dobro slovenščino, se skromno nasmehne. Nasploh se dr. Damjana Bratuž obnaša zelo uglajeno, zato se tudi ne začudim, ko mi med pogovorom reče, da jo je v Kanadi in ZDA najbolj privlačil prav znameniti "self-con- trol", ki ga je od vedno ljubila. Vidi se, da gospe Damjani veliko pomenita urejenost in mir, za katerega bi žrtvovala marsikaj, saj je odšla na daljni sever in v Kanado tudi zaradi njega. Takoj po vojni je poučevala klavir pri nas na Goriškem in v Trstu, sodelovala je tudi z našim radiom Trst A, na katerem je urejala oddaje za naše malčke. Vendar ji to ni bilo dovolj. Želela je več in je zato iskala priložnost za študij v tujini. Iz Gorice je najprej odšla na izpopolnjevanje v Salzburg in nato v Pariz, nato še eno leto na Švedsko... Lepa priložnost se ji je ponudila, ko je dobila Fulbrigtovo štipendijo za študij v ZDA, kamor je takoj odšla.

"Morda se v tem malce odraža tudi moja vzgoja iz družine. V Gorici smo imeli znano kavarno, kjer ste lahko brali vse evropske časnike. Vedno smo bili odprti za novo," pravi gospa Damjana. V ZDA je najprej opravila master in takoj nato na Indiana University tudi doktorat iz klavirja in literature o igranju tega inštrumenta. Bila je prva ženska, ke je dosegla doktorat na tem področju. Hotela se je vrniti domov v Italijo, a tdaj bi ji tega akademskega naslova iz ZDA v Italiji še ne priznali, ker so šele napovedovališolsko reformo. Tisto, ki je do danes še niso napravili...

Kasneje se ji je ponudila priložnost poučevati še v Kansasu, kjer je orala ledino med zelo nadarjenimi učenci. Potem ko se ji je izteklo dovoljenje za bivanje v ZDA, je dobila povabilo za poučevanje na kanadski univerzi University of Western Ontario v Londonu. Tam je poučevala celih 25 let in se šele lansko leto upokojila. Dr. Damjana je poleg tega, da je izvrstna pianistka, ki jo v Severni Ameriki dobro poznajo, pravi kozmopolit. Zaradi svojega zanimanja in proucevanja glasbenega opusa Bele Bartoka ji je madžarska vlada ob stoletnici velikega skladatelja leta 1981 podelila najvišje madžarsko odličje. In še in še bi lahko naštevali. Dr. Bratuževa je nemiren duh, kar bi se na prvi pogled ne reklo, saj izgleda izredno urejena in umirjena. Iskrive oči in preudarni odgovori pa pričajo o človeku, ki veliko ve, se pa s tem ne zadovolji in hoče vedeti še več.

Prav zato njeno nadaljnje šolanje in izpopolnjevanje v Bologni, kjer se je spoprijateljila s slavnim Umbertom Ecom. "Sama sem namreč že vrsto let poučevala in raziskovala interdisciplinamo metodo; kolegi so me zato večkrat gledali tudi postrani, češ kaj je tega treba. V tem pa je bodočnost vsakega študija," pravi gospa Damjana. Trenutno deluje na kanadski univerzi v Nici, kjer daje lekcije kanadskim učencem, ki v prelepem francoskem mestu dojemajo, kaj je barok.

Načrtov ima precej, saj bo v prihodnjem letu veliko koncertirala; če bo šlo vse po sreči, končno tudi v Gorici, da o Parizu in Milanu niti ne govorimo.

Povprašam jo po domotožju. "Ne gre za to; sama ne vem, če bi lahko tu spet zaživela, ker imam v srcu Gorico iz povojnih_let. Casi se spreminjajo, človek se navadi na druge stvarnosti. Ne vem, kako bi bilo. Vem pa, da mi manjka vaše prisrčnosti in topline; toplih človeških medsebojnih odnosov mi najbolj manjka. Pa vam povem, da mi je v kanadskem Londonu kar lepo; veliko Slovencev je in zbiramo se v svojem kulturnem domu. Sicer pa imam veliko dela. Še se bom vrnila na obisk, to je gotovo!" se posmeje.

Prof. Damjana Bratuž na srečanju z učenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici

Ko se postavljamo, mi pove, da bo popoldan odšla k sestri Bogdani, sicer znani slovenski igralki, ki ji je zelo podobna. Ko mi da sliko za naš časnik, jo vprašam, na kakšni slovesnosti je bila fotografija posneta. Pove mi, da je sliko napravil fotograf na dan, ko so ji na univerzi podelili častni naslov "profesor emeritus," in še skromno doda, da je bilo takrat zares lepo, saj je prišlo iz cele Kanade in ZDA, kjer je poučevala, nad petdeset njenih bivših učencev, ki so danes uveljavljeni pianisti in glasbeni pedagogi.

Zahvalim se ji za prisrčno srečanje in jo pustim s prof. Bitežnikovo. Skoraj gotovo sta se spet začeli pogovarjati o tem, kdo vse se je shajal v Bratuževi kavarni pred in po vojni. Skoraj gotovo sta govorili o tistih časih, ko je mlada Damjana hotela znati in vedeti več in je zato odšla v svet. V tisti svet, ki jo je sprejel, ji veliko dal, veliko vzel in se sedaj iz njega vrača domov samo na obisk.

Jurij Paljk