In Slovenian - Goriška Kavarna Bratuž

Slovenski izseljenski koledar - 2000

... Ko sta šla skozi Gosposko ulico, je rekel Irenej proti Genovefi:

- Kako je moralo biti, ko so pred stopetdesetimi leti prišli v mesto v svojih irhastih hlačah in gelih volnenih jaknah uporni Tolminci in korakali tod sredi ceste ob odprtih oknih meščanstva, ki je prodajalo zijala?

- Da, dobro je, če hodi človek zgodovinskim občutjem skozi mesta in rnnoži svoje življenje z zavestjo, koliko rodov je stopalo pred njim po istih tleh... Prišla sta no Travnik. Sončen aprilski jasen dan je obival pročelja hiš. Stran pod Gradon vsa v soncu, monumentalna fasada jezuitske cerkve z obema zvonikoma in vojašnico zraven pa je bila zasenčena. Vrsta kostanjev pred kasarno je bila že ozelenela, goste krošnje drevja so metale svoje senco na rumeno zidovje visoke stavbe. Tudi grajski holm naproti je bil že ves pokrit z zelenežim grmovjem. Vmes so bile posejane cvetoče češnje, vrste visokih cipres, lovorov, trta. - Tam spodaj so bili obglavljeni tolminski puntarji. Gradnik, Munih, Kragulj, Skočir. Tam naokoli je stala množica, ki je zrla radovedno in prestrašeno. Bil je sončen dan, soparica, ženska se je onesvestila in krvnik je vzdignil odsekano glavo in jo pokazal visoko v zraku nad gnečo...

Tako je videl Gorico Danilo Lokar v svojem "Razgledu in Razgledih". In bili so še mnogi slovenski umetniki, ki so o njej peli, pisali in jo upodabljali na platna. Njihove podobe mesta ob Soči najdemo sedaj zbrane v antologiji "Gorica v slovenski književnosti", ki jo je pripravila profesorica Lojzka Bratuž za bližnjo tisočletnico prve pisne omembe mesta. Prvič se ime Gorica, pisana po slovensko, pojavi v zgodovinski darovni listini cesarja Otona 28. aprila 1001, napisani v Ravenni v latinskem jeziku; v slovenskem knjiznem izrocilu pa jo prvi omenja Primož Trubar v svojih kritičnih spisih, naprejenih proti čudežem. Sicer pa je bilo narodnostno vprašanje središčni motiv skoraj vseh piscev, posebno v kriznih obdobjih, ko je bil v narodnostno mešanem mestu ogrožen obstoj slovenske skupnosti. Goričani so še v tem stoletju govorili in uporabljali štiri jezike; Gorico sta oblikovala kozmopolitizem kot vsakdanji slog in homogena kultura. Danes prevladuje v mestu italijanščina, ohranja se slovenščina, nemščina je začela upadati kmalu po razpadu avstroogrske monarhje, furlanščina se je začela opazno po drugi svetovni vojni.

Gorica med prvo in drugo svetovno vojno.

Ves čas, dolga stoletja vladavine Habsburžanov, je bila Gorica središče uradno imenovane Poknežene grofije Goriško Gradiščanske in tudi eno izmed pomembnih središč slovenskega kulturnega in političnega gibanja.

Gorici ni prizanesla ne prva ne druga svetovna vojna; Andrej Budal je strnil obračun obeh v verze:

"Dve vojni sta s krvjo oblili vse,
nam svet oblili z bolečino,
da marsikdaj še danes v duši žge."

In kot je bilo srce Goriške Gorica, je srce Gorice Travnik. V italjanščini Piazza Grande nekoč, zdaj Piazza della Vittoria; za nas Slovence, tostran in onstran državne meje, vedno le Travnik. Še pred pol tisočletja je bil ta prostrani trg res ,,travnik", ob katerem so šele kasneje začele rasti hiše in hišice kolonov goriške gospode. In gospode je bilo v Gorici vedno veliko, tako, da je Carlo Goldini ob svojem obisku zapisal, da je ni pokrajine v ltaliji, ki bi se lahko pohvalila s tolikšnim plemstvom. Veliko palač in dvorcev krasi mesto ob Soči, tudi Travnik in njegove bližnje ulice, pa veliko pomembnih umetnostnih spomenikov. Tretji, največji spomenik na Travniku, je cerkev sv. lgnacija z osmimi stranskimi oltarji in imenitno iluzionistično fresko za glavnim oltarjem, ki naj bi jo, tako kot pročelje cerkve, ustvaril Krištof Tausch.

Ob nedeljah dopoldne je v tej nekdanji jezuitski cerkvi služba božja tudi v slovenskem jeziku; mešani pevski zbor sprernlja na orglah prof. Andrej Bratuž, sin rnučenika primorskih Slovencev, glasbenika Lojzeta Bratuža. Pevcev ni veliko, tudi slovenskih vernikov je vedno rnanj. Nova državna meja, zarisana po predlogu mednarodne zavezniške komisije na Pariški konferenci leta 1947, je Gorico povsem odrezala od svojega velikega ozemlja, ki je potekalo vse od Bovca, navzdol po soški in gor po vipavski dolini vse do Postojne, preko Krasa in Brd vse do morja. Sedaj tako okrnjena Gorica ne more pričakovati novega priliva prebivalcev in zato nenehno upada število meščanov. Nekoč priznanih vabljivih slovenskih gostlin je v mestu vedno manj, tudi tako cenjene rnestne kavarne dunajskega tipa so odmrle. Goriskim Slovencem pa je žal predvsem, da nimajo več svoje Kavarne Bratuž!

Ko stopimo v ul. Mameli, ki poteka od Travnika ob desni strani cerkve sv. lgnacija do Verdijevega korza, bomo še pred Werdenbergovo palačo, v kateri je bila pred 1. svetovno vojno ustanovljena slovenska gimnazija in je sedaj sedež državne in mestne knjižnice, našli iskano stavbo. Tu so se desetletja srečavali goriški Slovenci; danes pa je v prostorih znamenite kavarne Bratuž modna trgovina.

Starosta goriških Slovencev, 90-letni gospod Maks Komac, dolgoletni tajnik slovenskih srednjih šol v rnestu, vsestranski prosvetni delavec, ki je dijaško mladino seznanjal in uvajal v gledališko umetnost, ne more pozabiti zaprtja kavarne, ki je bila v dobi fašizma ob Katoliški knjigarni drugi steber slovenstva v Gorici. "V dobi fašizma smo se po maši na Travniku, ki je bila ob šesti uri zjutraj (edina slovenska maša v celem mestu) zbrali pri Bratužu. V kavarni, so bili napisi: "Qui si parla soltanto italiano!" Ko smo vstopili v kavarno, je Rudi začel: pst, pst, pst.. Mi smo ga seveda še bolj dražili in mu ugovarjali, saj smo sami, in še drugih gostov. Bil je edini prostor, kjer smo se zbirali ob nedeljah po maši. Bili smo zelo številni pevci, goriški meščani, ki smo peli tudi v predmestnih vaseh, kjer je bilo in dokler je bilo mogoče ugnati fašištični nadzor. Potem slovenski šolniki, prosvetarji, pisatelji, trgovci, obrtniki, odvetniki in zdravniki; vsa pisana druščina Slovencev iz mesta in podeželja. Vedelo se je, da boš pri Bratužu našel, opoldne ali zvečer, tistega, ki ga lahko zaman iščeš po mestu. Kavarno so obiskovali tudi Italijani. Bila je prava dunajska kavarna, lahko se je kosala z ljubljanskim Unionom; na "obešalnikih" časopisov si našel pestro izbiro domačih in tujih dnevnih, tedenskih časopisov, revij, tudi ljubljanskih, če je italijanska oblast dovolila. Zato je Rudi zahteval v kavarni tišino in mir, ki ga ni smelo motiti nobeno glasno pogovarjanje. V Gorici je bilo takrat precej še drugih italijanskih kavarn dunajskega tipa. Danes in nobene več, spremenil se je način življenja. Rad se spomnim gospe Marije, Bratužove soproge; bila je krasna žena, dobrega srca, njen prijazni nasmeh je "drožal kavarno pokonci", pomirjaia je včasih malce napeto kavarniško vzdušje, ki ga je povzročala Rudijeva nervoza. Rudi je tudi hodil na tavniški kor, rad je pel, toda največkrat je med mašo zaspal. Bil je utrujen, saj je vstajal pred šesto, k počitku pa je šel zelo pozno, po polnoči, ko je bilo vse pospravljeno."

Marija in Rudolf Bratuž v svoji kavarni; poleg mlada baristka Marija.

Kavarna Bratuž je bila odprta vsak dan, brez opoldanskega in tedenskega počitka. Po 45 letih obstoja, od 1922 do 1967, sta se gospa Marija in gospod Rudi pošteno utrudlia in, kot je zapisal goriški časnikar Marko Waltritsch, je bilo vsem žal, da sta odšla, vsi pa so ju razumeli.

Liubijanski časnikar Miran Sattler je obiskal kavarno Bratuž le nekaj ur pred zaprtjem in v enem izmed "Znancev iz ulice," ki jih je objavljal v ljubljanskem Dnevniku, je odlično zarisal podobo kavarniškega Bratuža. "Tisti dan, ko mi je Rudolf Bratuž postregel z dobro kavo, je bilo zasedenih le nekaj miz. Stare stranke, ki vsako dopoldne ob kavici pogledajo v časnik, kaj je novega po svetu in na Slovenskem. Tišino so motili drsajoči koraki Rudolfa Bratuža, katerih pa so gostje, kot je bilo videti, vajeni. Ceprav ni videti več mlad, pa je vendar njegovo tekanje od mize do mize, od gosta do gosta, njegova postrežba, podobna natakarju srednjih let, ki se na vso moč trudi, da bi ga gost ohranil v najlepšem spominu. Pri Rudolfu Bratužu pa ne gre samo za to. S skodelico kave prinaša gostu tudi nekaj duha, grčavosti, zavednosti, ki so se ohranili, pa je zato skodelica kave ali pa kaj drugega tam slajša. Nista minili minuta, dve, že sva bila v zaupnem pomenku, kot prijatelja, ki se poznata že vrsto let. Moram priznati, da nima ničesar krčmarskega v sebi. V razgovoru z njim spoznaš, da ga lahko označimo s tistim, kar velikokrat več pove kot sto besed. "Kopriva ne pozebe." Takšen je v resnici. Tudi spče, če hoče in še kako. In grenak je bolj v zaupljivem pomenku. In vztrajen in tako zaveden, da bi lahko od svojega prepričanja dobil velik kos, pa bi še vedno veliko tega, kar umira ali pa je že umrlo pri drugih, pri njem ostalo. Rudi Bratuž je bil dvanajst let občinski svetovalec in štiri leta tudi pokrajinski. Pa je zato spoštovana in cenjena osebnost. Hudomušnost zna deliti z obema rokama in je zelo ponosen, če stečejo besede o tem, da je njegova kavarna stara že 42 let in da ima dve hčeri, eno v Mariboru, dramsko igralko, in drugo v Ameriki, doktorico glasbe, ki je kot prva italijanska državljanka dosegla ta naziv."

Damjana Bratuž, najstarejša hčerka Rudolfa Bratuža, me je pred nekaj leti pričakala na železniškl postaji v Nici; z nasmeškom, ki ga nima nihče drug kot Damjana, takšnim, kot ga je imela za vse svoje goste samo še njena mama gospa Marija Bratuž. Minila so dolga leta, pol živIjenja je bilo za nama, ko sva se spet srečali, pa je bilo, kot da bi se goriški srednješolki razšli včeraj. Takrat, ko je ostala Gorica po drugi svetovni vojni zamejena z žico njenega nekdanjega naravnega zaledja, iz katerega je črpala stoletja vedno novih moči za svoj nenehni gospodarski in kulturni razvoj. Odločitev za strokovno izpopolnjevanje in dodatne študije na tujem, za poklic ki "ti leži," za novi svet in nova upanja, ni bila lahka. Še sedaj ne vem, ali povsem drži trditev, da gredo od doma najhrabrejši, morda, vem le to, da te v svetu kaj kmalu spregledajo. Poti nazaj ni več, je le naprej. In Damjana Bratuž je zavzeto, brez pomislekov, čeprav brez materialne podlage sprejela izziv poklica, ki ni mogel biti drugače kot povezan z edino največjo ljubeznijo njenega življenja: z glasbo. Po diplomi iz kiavirja na tržaškem glasbenem konservatoriju se je Damjana izpopolnjevala v Salzburgu in v Parizu, in ob začasni zaposlitvi na tržaški Glasbeni Matici je za slovenski program Radia Trst pripravila 27 oddaj "glasba za malčke". S to uspešnico je Bratuževa orala ledino na področju glasbene vzgoje otrok in to jo je tako prevzelo, da mu je posvetila vse svoje znanje in talent, čemur je priča tudi njena današnja aktivnost mednarodnega glasbenega pedagoga na različnih koncih sveta. Po Fulbrightovi štipendiji, ki ji je odprla vrata Amerike, se je Bratuževa odločila za Kanado, toda šele potern, ko je v ZDA doktorirala na Indiana University. Prejela je "Doctor's degree for piano, literature and performance". Torej diplornirana profesorica, istočasno zgodovinarka, glasbenica; teoretik in izvajalec, okrog katere so se 25 let zbirale generacije kanadskih mladih pianstov Glasbene fakultete univerze Western Ontario v kanadskem Londonu, ki si ga je izbrala za svoj drugi dom in kamor je leta 1967 povabila tudi svoje starše. Odločitev ni bila lahka, saj sta blia že v letih, posebej pa jima je bilo težko, ker kavarne nista mogla "zapustiti" novim oskrbnikom. Lastnik stanovanjske hiše v ul. Mameli št. 4 ni več hotel imeti kavarne v svoji stavbi.

Marija in Rudolf Bratuž na terasi zadnjega, kanadskega doma v Londonu, Ontario.

Damjana mi je v pripovedi o starših večkrat naglasila nesebično, veliko lujbezen do hčerk, katerim sta nudila vso možnost izobrazbe in čeprav je kavarna starše popolnoma zaposlila, pa Damjana in Bogdana Ciči nista občutili, da bi ne imeli družinskega življenja. Najprej je bila tu še nona, potem pa sta se naslonili druga na drugo. "Dana nama je blia možnost, da sva bili hitreje samostojni. Kavarno sem doživljaIa že zelo zgodaj, čutila sem njen utrip nehote tudi ob pestrem časopisju spremljala politični razvoj našega mesta, opazovala goste različnih narodnosti, se z njimi pogovarjala si ustvarjala svoj pogled na Gorico.

Sestri Damjana in Bogdana Bratuž v Nici leta 1997.

"Ob zasedbi Kraljevine Jugoslavije, leta 1941, je bil oče skupaj z drugimi goriškimi Slovenci-antifašisti interniran v Macerato, na prošnjo mame so ga po letu dni in pol vrnili v Gorico, toda moral je v zapor. Oče mi je, čeprav sem blia še dekletce, pisal skoraj vsak dan, v italijanščini - pa so vseeno črtali besede - mi svetoval, kako naj se obnašam naj ne zaupam vsaki besedi. Od takrat mi je bila vsaka beseda važna, sveta, pa naj bo v kateremkoli jeziku.

Bili so hudi časi; gospa Marija je s pomočjo dobre, tudi sposobne sestrične Milene Mozetic še naprej vodila kavarno, ki je bila že prej nadzorovana. V vojnem času pa so se v njej oglašali policaji, vohuni in vojaške osebnosti najrazličnejših enot, ki so polnile goriške vojašnice. Damjana ni mogla pozabiti kraja Urbisaglia v deželi Marche o katerem ji je oče popisal toliko strani. Ko je drugič - novembra 1998 - obiskala to prijazno mestece poleg Macerate, se je razveselila pozornosti, s katero so jo sprejeli domačini. Z dokumenti, fotografijami, pismi in pesmicami, ki jih je kar 30 napisal svoji najmlajši hčerki. Ciči interniranec Bertossi Rodolfo, so člani društava Italia-Izrael, občinski možje ter še nekatere lokalne organizacije, pod strokovnim vodstvom raziskovalca zgodovnine gospoda Roberta Crucianija, pripravili posebno razstavo in izdali s fotografijami lepo oblikovan priročlnik. V njem zasledimo življenje 43 interniranih primorskih Slovencev skupaj s 60 nemško govorečimi Judi; potek dnevov in večerov v dvorcu Bandini, v nekdanjem samostanu v Fiastri, običina Urbisaglia, kier so se skupaj v pesmi in glasbi družili pregnani Slovenci in Judie. Cudovit park z bogato mediteransko floro je lajšal dneve internirancev, od katerih so rnnogi slutili konec svojih dni v zloglasnih koncentracijskih taboriščih velikega rajha. Bratužev judovski prijatelj Paul Pollak je v svojih spominih, tako kot Rudolf Bratuž v svojih pesmih, naslovljenih na Gorico, ohranil lep spomin na Urbisaglio, na lepoto nekdanjega samostanskega parka, ki se je... "V sivih in temačnih dneh Auschwitza prikazoval kot blaženi privid." Urbisaglia, kraj sonca in dobrih Ijudi, ni pozabil na svoje internirance; v zahvalo jim je Damjana Bratuž 8. novembra 1996 poklonlia pianistični koncert.

Goriški župan Ferruccio Bernardis izroča Rudolfu Bratužu ob koncu mandata srednjeveški grb Gorice.

Tudi druge svetovne vojne je bilo rnaja 1945 konec. "Upanje o svobodi ki smo jo pričakovali, in ki nas je držalo pokonci v najhujših časih, je bilo nenadoma porušeno! Dejstvo, da se Ijudje niso spremenili, da se je spremenil le režim, je bilo zame strašno. Oče je bil po nedolžnem že tretjči zaprt. V začetku maja so prišli partizani in odpeljali očeta in tudi vse, kar je bilo v stanovanju razen mojega klavirja. Pohištvo so vrnili, očeta odpeljali v Ljubljano. Dva meseca nismo vedeli, kje je. Rešil ga je mlajši brat in odšla sem po njega v Ljubljano. Bil je grozno bled, ni veliko govoril o ječi, povedal je le, da so ga peljali uklenjenega, niso ga stili niti na WC."

Dr. Damjana Bratuž s kanadskimi visokošolci na kanadskem "Camposu" v Nici 1995.

V tem času so kavarno Bratuž prevzeli zavezniki; v njej so indijski vojaki s turbani kuhali čaj in pekli posebne slaščice. Bil je čas velikega, mednarodnega dogajanja v Gorici, šlo je za nove državne meje, kdo bo, imel Gorico! Bile so skoraj vsakodnevne demonstracije, manifestacije, na njlh smo se bolj ali manj bojevito srečavali pripadniki italijanskega ali slovenskega naroda. V mestu je izhajala vrsta časopisov. Damjana se spominja, da si je nekdo očeta grdo privoščil: na karikaturi je bil obdan z zastavami vseh vrst. To ga je zelo potrlo in skupaj sta za nekaj časa odšla v Furlanijo. Toda gospod Rudolf Bratuž je bil občudovanja vreden; ko je bilo treba braniti interese goriških Slovencev, je stopil v politiko, toda kot neodvisen. Niso ga premamile politične stranke. Ceprav ni imel besednega zaklada, je znal za interese občanov zastaviti svoj glas; med drugim je dosegel, da je goriška občina sprejela določbo, s katero se morajo pogrebni prevozi na oddaljeno pokopatišče vršiti enako z vse. Nekdanji zaboji za siromašne meščane so odšli na smetišče.

Ko sem si v lanski gledališki sezoni v Ijubljanskem Mestnem gledališču ogledala predstavo Terrenca McNallyja "Master class" z Bogdano Bratuž-Petje v naslovni vlogi, sem se v spominu vrnila v goriški čas naše mladosti, ko ob takratnih Cičinih baletnih nastopih nisem mogla pomislti, da bo ob 40-letnici umetniškega poslanstva na gledaliških deskah najmlajša Bratuževa hčerka zaigrala vlogo, za katero bi si upala trditi, da je bila med številnimi odličnimi slovenskimi igralkami prav Bogdana najbolj poklicana, da jo odigra. Vlogo velike operne pevke Marije Callas, ki se ranjena in ponižna zapre v svoj pariški dom, da bi njen pepel prezgodaj posipali po gladini Egejskiega morja. Na odru smo videli glasbeno pedagoginjo in eno največjih opernih zvezd teatra bel canto, njen vzpon in padec. V briljantni monodrami se mi je zazdelo, da sta se v enoviti gledališki lik pevke in pedagoginje zlili za trenutek tudi življenjski usodi Bogdane in Damjane, hčerke Marije in Rudolfa Bratuža.

Dorica Makuc