In Slovenian - Glasbenica, ki ne razume demokracije

Primorska Srečanja Št. 185-86/1996

Tatjana Gregorič

Pogovor z dr. Damjano Bratuž

Veliko je Slovencev, ki so v svetu naredili kariero. Mnogi med njimi so ostali zavedni Slovenci in tako vse življenje s svojim delom ostajajo pravi ambasadorji Slovenije v tujini. Ena takih je tudi dr. Damjana Bratuž, svetovno znana pianistka in glasbena pedagoginja, rojena v Biljah pri Gorici, prva ženska z doktoratom iz klavirja na univerzi v Indiani (ZDA), dostojanstvena, elegantna in prefinjena gospa zrelih let, ki se po tridesetih letih dela in bivanja v tujini čedaije raje vrača tudi v rodno Gorico. V šolskem letu 1995-96 je prof. Bratuževa s svojim bogatim glasbenim znanjem oplemenitila tudi na novo ustanovljeno Dvoletno šolo za pedagoge klavirja prof. Sijavusa Gadžijeva in ob zaključku šole, ki je potekala v prostorih Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica, je nastal tudi naslednji pogovor.

Vprašanje: Kdo vam je - v obdobju, ko goriški prostor ni imel izkušenih glasbenih strokovnjakov - odprl vrata v svet glasbe?

Bratužewa: Edino moznost za glasbene lekcije je moja generacija lahko dobila v italijanskih šolah. Tu so bile nune, ki so vzpodbujale starše, da so se otroci učili glasbe. Moja mama, ki je bila zelo glasbeno nadarjena, a ni imela možnosti, da bi tudi razvila svoj talent, je z navdusenjem sprejela povabilo nun. S šestimi leti sem tako začela s prvimi lekcijami klavirja, in prav ta zgodnja leta so tudi vplivala na moje kasnejše zanimanje za glasbeni pouk najmlajših. Nune, ki so me učile, so imele zelo nenavadne metode klavirskega poučevanja. Sama semse na primer klvirske technike učila brez klavirja, v zraku, brez povezave z instrumentom. Danes sem prepričana, da je prav ta način poučevanja zaustavljal moj razvoj.

Rodila sem se v glasbeno nadarjeni družini. Strica Joško in Lojze Bratuž in tudi moj oče, ki je imel zelo lep tenor, so bili posebno naklonjeni petju. Po petih letih ljudske šole, ko sem se vpisala na gimnazijo, so znanci sveovali očetu, naj me vpise na glasbeno šolo v Gorico - Scuola Comunale di musica, in tam sem pridobila nekoliko več glasbenega znanja.

Med vojno je bil v Gorici kot begunec znani pedagog in pianist Evzebio Kurelič iz Trsta, glasbenik, ki je poučeval tudi pianista De Roso, člana Tria di Trieste. Kurelič je bil izvrsten pianist, veliko je potoval, bil je v Združenih državah Amerike, in pri njem sem dobila prve ustrezne klavirske lekcije. Še danes se spomnim prve ure. Igrala sem mu neko Mozartovo sonato. Sredi skladbe me zje ustavil, za trenutek obstal in me prosil, naj ponovim od začetka. Ob izvajanju te skladbice je prepoznal, kje je rnoj potential, in tako sem lahko prav ob njegovi podpori opravila prvi izpit (quinto - 5. leto) v italijanskem glasbenem sistemu. Čeprav sem bila glasbeno nadarjena in željna novih glasbenih izkušenj, med vojno nisem imela pravih možnosti za sistematičen glasbeni pouk. Poleg klavirja sem se učila še baleta, petja, stric Joško me je poučeval orgle... Šele po vojni sem v Trstu opravila tudi diplomo. In na diplomskem izpitu mi je obračal notne strani sam mojster De Rosa. V izvajanju Beethovnove sonate.op. 110 sem začutila njegovo odobravanje in podporo. Šele nekaj let po tem nastopu sem ga tudi obiskala, in dal mi je nekaj lekcij, s katerimi sem živela kar nekaj let. Nenehno sem iskala poti do dobrega klavirskega pedagoga, vendar nisem imela sreče ali privilegija, da bi našla profesorja, učitelja, mentorja... V tistem času je bilo za mlado nadarjeno dekle zelo težko. Napredovala sem lahko zgolj s svojimi močmi, z branjem, poslušanjem... Za klavirsko tehniko nisem imela nikakršnih modelov in prezgodaj sem začela koncertirati. Vedno sem namreč upala, da me bo kdo od pomembnih slišal in bom tako lahko navezala pomembnejše umetniške stike. Obiskovala sem različne tecaje, potovala sem v Salzburg in Pariz. Na svoje delo sem sicer vedno dobivala.pozitivne odzive, a nikoli tudi ne prave možnosti za tehtno izpopolnjevanje. Nisem imela države ali vlade, ki bi ji pripadala, saj kot Slovenka v Italiji nisem imela možnosti za kakršnokoli štipendijo.

Vprašanje: Kljub temu ste vztrajali in se še kot dekle odpravili v svet po nove glasbene izkušnje. Kdo vas je ob tem podpiral, moralno in finančno?

Bratuževa: Danes lahko rečem, da sem že kot mlada sprejela nekakšno ameriško mentaliteto, saj se nisem nikoli bala poti v neznano ter sprejemati različne službe in opravila. V Parizu sem dobila majhno privatno štipendijo slovenskega založnika Ogrizka, ki je bil takrat nekakšen mecen za mlade slovenske umetnike v Parizu. Z njegovo finančno podporo sem lahko obiskovala državni konservatorij, vendar samo kot privatistka. Prav študij v Parizu pa mi je odprl oči za glasbeno vzgojo mladih, in to je tudi kmalu rodilo idejo, da bi pripravljala radijske oddaje za otroke, ki ne obisukujejo konservatorija. Moj predlog je sprejel Radio Trst, in v letih 1956-57 sem vodila serijo glasbenih programov pod naslovom Glasba za naše malčke; prav te oddaje so mi tudi "prinesie" Fulbrightovo štipendijo.

Vprašanje: S to štipendijo ste šli študirat v Združene države Amerike, kjer ste v St. Louisu v Missouriju v enem letu opravili magisterij in kmalu zatem dobili mesto pomožnega profesorja za poučevanje klavirja na univerzi Indiana. Kako so vaše odločitve in napredovanja sprejemali doma?

Bratuževa: Imela sem prednost, ker moji štarsi niso bili tako posesivni, kot so običajno bili starši mojih prijateljic. Toliko so pretrpeli v dveh vojnah, da so želeli, da bi medve s sestro Bogdano odšli iz Gorice in uspeli. Tudi sami so razmišljali, da bi zapustili te kraje in si poiskali nove možnosti drugje.

Vprašanje: S kakšnimi občutki ste - iz "male" Gorice - stopili v veliki svet ameriške glasbe? Kako ste se počutili med študenti in pedagogi, ki so nedvomno imeli več predhodnih ugodnih osnov za glasbeni razvoj?

Bratuževa: O tem se nisem nikoli spraševala. Mama mi je pred leti, ko je prišla v Kanado, povedala, kako sem vedno veliko spraševala in vedno tudi natančno vedela, kaj bi rada. Spominjam se prve učne ure kompozicije pri prof. Vitu Leviju v Trstu. Profesor me je vprašal, zakaj želim študirati kompozicijo. Ko sem mu odgovorila z običajnimi odgovori, kot so: interpretova odgovornost, poglobljeno znanje o zgradbi skladb..., sem začutila, da ni bil zadovoljen z mojim odgovorom. Ko sem kasneje prinesla prvo nalogo, svojo prvo skladbo, je rekel: Sedaj vidim zakaj. Ker ste sposobni in nadarjeni.

Danes lahko rečem, da me je na glasbeni poti vedno vodila neka zunanja sila, ki je odločala, in to imenujem nadarjenost.

Vprašanje: V tridesetih letih uspešnega glasbenega udejstvovanja v tujini ste se le redko vračali na Goriško. Niste nikoli občutili želje po vrnitvi, se z nostalgijo zazirali v rodno kulturno atmosfero?

Bratuževa: Zelo težko vam odgovorim na to vprašanje, ker nisem nikdar občutila prave povezanosti z domačim okoljem. Verjetno bi lahko vzroke za to poiskala v poklicu mojih staršev, ki so imeli v Gorici znano kavarno. Zelo zgodaj sem začela brati in vedno poslušala pogovore odraslih. In ker je bil takrat povsod zelo prisoten večkulturni milje, sem se počutila zelo domače, kjerkoli je bilo kaj zanimivega - tako v Salzburgu, Pragi ali Parizu. Vedno se mi je bilo težko vračati, kajti doma sem se počutila tam, kjer je bila glasba in kjer so bili zanimivi umetniki. Ko sem začela poučevati, je postal moj dom kraj, kjer je bilo zanimivo delo. Seveda sem se z nostalgijo spominjaia lepote domačih krajev in tudi spominov iz mladosti - le da so bili ti za mojo generacijo v mnogočem zelo žalostni. Prav zaradi njih, njihove bolesti sem vedno želela spodbujati darove mladih ljudi; rada sem jim pomagala v razvoju, zato sem šele v Ameriki in nato v Kanadi resnično začutila svojo pionirsko naravo. Nikdar se nisem ustrašila, ko sem prišla v "puščavo", vedela sem, da rada začnem iz niča. Nisem bila paralizirana kot moji evropski kolegi, ki so tudi v novem ameriškem okolju potebovali nekaj, kar že obstaja. V kulturnih centrih v Kansasu, Indiani ali v Kanadi, kjer sem poučevala, ne obstaja "evropski" kulturni spomin - simbolizem. Prav zaradi tega pa sem vedno svoje učence pošiljala tudi v Evropo, v okolje, kjer se je rodila tista literature, ki so se je učili.

Vprašanje: Bili ste prva dama, prva ženska, ki je doktorirala iz klavirja na univerzi v Indiani.

Braruževa: Oh, to je bilo naključje. Doktorat so ustanovili leta 1974, sama pa sem ga opravila leta 1967. Kot tuji študentki mi ni bilo dovoljeno služiti izven univerze, zato sem vztrajala, medtem ko so moji ameriški kolegi lahko opravljali obveznosti za doktorat samo v poletnem času in se jim je študij zato podaljšal za več let. Ko mi je pretekla amerišla viza in sem se preselila v Kanado, sem bila leta 1967 v tej državi edina s tem doktoratom on sem tako brez težav dobila zaposlitev na University of Western Ontario in Londonu. Danes je seveda zelo drugače. Novi generaciji je zelo težko dobiti službo na univerzi, pa čeprav imajo mnogi doktorate, ne samo iz klavirja, tudi iz orgel, trobente, petja... Vsi skušajo ostati čim dlje na univerzi in se izpopolnjevati v upanju, da se bo kdaj sprostilo kakšno boljše službeno mesto.

Vprašanje: Občutek imam, da ste bili bolj naklonjeni pedagoškemu delu kot koncertiranju, da ste veliko več pozornosti namenjali vzgoji mladih kot razvoju svoje pianistike.

Bratuževa: Vzrok za to izbiro je moje šibkejše zdravje, pa tudi odgovornost, ki jo ima profesor v Ameriki. Tu ni tako kot v italijanskem sistemu, kjer profesorji poučujejo nekaj ur na teden. V Ameriki profesor poučuje 18 ur tedensko. Sama sern imela manj individualnih lekcij in več razredov. Poučevala sem klavirsko literature od zgodnjega baroka do 20. stoletja in večkrat na leto smo pripravljali s celim razredom programe manj znanih avtorjev in skladb. V pedagoškem poklicu moraš tudi pisati eseje, publicirati in veliko potovati, ure v razredu pa moraš vedno nadomestiti. Na univerzi je vse brezhibno organizirano, raziskovanja podpirajo s štipendijami, in tako sem tudi sama šla večkrat v Florido, kjer živi Peter Bartok, sin Bele Bartoka, z bogatimi arhivi, ki sem jih veliko raziskovala. Vsaj enkrat letno mora profesor tudi sodelovati na enotedenskih narodnih konfereneah, na katerih se s predavanji ali koncerti predstavljajo kandidati vseh kateder (filozofija, matematika, zgodovina ... ). Slediti moramo napredku.

Sicer pa me tudi koncert, kot ga danes poimenujejo v Severni Ameriki ne zanima. Nastopajo resnično zelo na- darjeni koncertanti, ampak največkrat z enakimi repertoarji. Sama sem vedno želela izvajati manj znana dela in tako tudi usmerjala svoje študente. Bila sem med prvimi, ki sem si upala izvajati zadnje skladbe Franza Liszta, dela, ki so zelo virtuozna, a ne v tistem rapsodičnem smislu, kot ga ljudje poznajo. Te skladbe sem nato povezala z deli B. Bartoka, R. Schurnanna, C. Debussyja in tudi z ameriško in kanadsko avandgardo. Snemala sem na primer repertoar A. Salierija, potem sonate M. Clementija. Kasneje sem te programe povezala s semiotiko, in predavanja, ki sem jih pripravila, so bila zelo uspešna. Na zadnjem koncertu leta 1993 v Kanadi sem predstavila Capricio za pihala in levo roko L. Janačka. Pri koncertiranju sem se držala akademskih krogov in nastopala večkrat na univerzah, sama ali z različnitni ansambli. Primanjkovalo mi je energije za priprave na koncerte, ker sem toliko časa in moči namenjala pedagogiki. Če bi se odločila, da bi vso energijo posvetila koncertiranju, mi ne bi uspelo ohraniti statusa rednega profesorja in bi bila artist inresident. Teh je sedaj zelo veliko, posebno Evropejcev in Rusov, pa tudi glasbenikov iz Japonske in Koreje, ki prihajajo za dve leti na izpopolnjevanje. Zaradi moje preteklosti v Gorici pa je zame zelo pomembno, da sem se počutila zaščiteno in samostojno, predvsem ker sem želela tudi drugim pomagati.

Vprašanje: Znani ste kot izjemna poznavalka glasbenega opusa Bele Bartoka, saj ste ob stoletnici njegovega rojstva v Kanadi in ZDA imeli vrsto koncertov, pripravili pa ste tudi vrsto referatov in predavanj. Za vaša prizadevanja vam je madžarska vlada podelila posebno priznanje. Zakaj ste se v svojih raziskovalnih ambicijah odločili prav za Bartoka?

Bratuževa: Tudi to je bilo naključje. Na doktorskih seminarjih smo nekoč analiziraii nekatere Bartokove skladbe, in ob tej priložnosti sem edina prepoznala v neki variaciji uporabo pastirske piščali. Nisem vedela, da je oko zasledilo nekaj, kar je uho že poznalo. To mojo ugotovitev so tako profesor kot ameriški doktorski kandidati težko razumeli. Kasneje sem v antropološkem oddelku Univerze Indiana odkrila vse zbirke kmečkih pesmi B. Bartoka, ki jih je tam zapustil njegov prijatelj George Herzog. Ob spoznavanju teh pesmi sem si lahko potrdila, da sem pravilno slišala vse dude, frule in druge različne instrumente, ki jih je Bartok snemal na začetku stoletja. Profesor me je vzpodbudil, da naj to postane moja doktorska teza, in tako sem začela iskati vse originaine teme, ki jih je Bartok uporabil ali skušala ugotoviti vsaj barve, ki razkrivajo madžarske, slovaške, romunske, bolgarske ali severnoafriške izvirne melodije, katere je skladatelj uporabijal. Tako sem padla v nekakšen ocean, v katerem še vedno plavam.

Vprašanje: Predavali ste po vsem svetu in svoje bogato glasbeno znanje prenašali v najrazličnejsa glasbena okolja. So vas kdaj povabili tudi v Slovenijo? Ste kdaj sodelovali z njo?

Bratuževa: Mislim, da sem sama zanemarila to sodelovanje. Prihajala sem na obiske, a vedno le bežno in nikoli nisem ponudila kakšne možnosti, da bi svoje delo resnično predstavila slovenski glasbeni javnosti. Sem pa zelo srečna, ker sem pred dnevi srečala nekaj glasbenikov, ki so poznali moje delo, in sem se dogovorila, da bom oktobra predavala v Ljubijani. Zanima me predvsem Glasbena mladina, združenje, ki ga v Kanadi nimamo. Še vedno namreč zelo rada predavam, predstavljam glasbo ob diapozitivih, še vedno sem zelo vezana na glasbeni razvoj otroka in glasbo želim približevati čim bolj multimedijsko. Zakaj še sele sedaj "vračam" tudi v Slovenijo? Vedno sem sledila svojemu zanimanju in potovala na različne mednarodne kongrese, zato preprosto nisem imela časa za pravi postanek v Sloveniji. Spomnim se, da mi je Milko Rener leta 1970 sporočil, da je bil tudi v Gorici kongres, na katerem je strokovnjak iz Budimpešte predaval o Bartoku, vendar sem takrat to sprejela le kot informacijo. Potovati sem morala v Bolgarijo, in to se je zgodilo leta 1989, ko sem končno ugotovila, kam sodi moje raziskovalno delo. Moji prijatelji iz oddelkov za glasbeno teorijo in muzikologijo v Kanadi in Ameriki so vedno z zanirnanjem poslušali moja predavanja, vendar sem lahko vedno čutila, da ne odobravajo, ker svojih tez nisem matematično ali zgodovinsko podkrepila. Ko sem na semiotični konferenci v Budimpešti predavala o modelih snoznavania, ko se nekatere analogije prikažejo človeku v popolnoma različnih poljih, naprimer pri Bartoku in Rilkeju, so moja spoznanja razumeli in sprejeli v vsaki niansi. Doživela sem zelo prisrčen odziv, medtem ko v Severni Ameriki rečejo, da so moja razmišljanja simpatična, a brez temeliev in da zato visijo v zraku. Preprosto ne morejo sprejemati in razumevati simbolike in analogij, ki so nam v srednji Evropi nekaj povsem logičnega.

Vprašanje: Ko se po tridesetih letih vračate na Goriško - s kakšnimi občutki sprejemate ta prostor, koliko se mu je uspelo v vseh teh letih tudi kulturno obogatiti?

Bratuževa: Napredovanje je ogromno. Zanimanje učiteljev in mladih pianistov je veliko in zelo sem jim hvatežna, ker so z vso odprtostjo sledili vsemu, kar sem prinesla iz drugega sveta. Naj navedem primer odnosa učenca in ucitelja in staršev. V Ameriki je vse simplificirano, vse je boij preprosto, probleme vedno sprejmejo kot del življenja in zanje tudi poiščejo ali vsaj poskušajo poiskati rešitve. Z velikim veseljem sem predstavila primer, ko ima profesor ali učenec na univerzi na primer problem z odlašanjem. Obstajajo kratki tečaji, ki poskušajo premostiti to težavo, in nihče se tega ne sramuje. Seveda je med slušatelji prisotna tudi depresija, ker so pod pritiskorn, da si morajo tudi sami služiti in zato ogromno delajo. Na univerzo prihajajo prepozno in tako ne razvijejo svojega talenta. Na žalost se zato mnogi odločajo, da postanejo pedagogi namesto pianisti. Tudi publika se ni tam razvila. Vedno bolj postaja le ekskluzivna. Sedaj, ko nisem več na univerzi, bi zelo rada pisala o svojih izkušnjah. Mnogo sem potovala in našla lepo število zelo inteligentnih učiteljev - a so v manjšini taki, ki se borijo proti komercializaciji, kajti na žalost postaja vse le zabava, Disney Land. Tudi radijske postaje poskušajo s svojimi komercialnimi programi pritegniti le čim bolj široke plasti publike.

Ker prihajam iz drugačne kulture, toliko bolj občudujem vsa prizadevanja tu v Gorici. Navdušujejo me številna društva in toliko število koncertov, ki jih prirejajo; veliko več pozornosti posvečajo tudi raziskovanju... Edino, kar me presenčca, je razpršenost, da se društva ne povezujejo v eno močnejše. Mogoče zato, ker prihajam od zunaj, kjer se naučis boij misliti tudi na ekonomiko. Ker je slovenska manjšina tako majhna, bi nedvomno pomenilo takšno združevanje vseh društev ekonomsko in tudi drugače močnejšo skupnost. Ne poznam in ne razumem vzrokov, verjetno pa so politični... v Ameriki sem se naučila to popolnoma ločevati. Politična pripadnost je tam zelo intirnna stvar. Šole so v privatnih rokah in nihče ne ve, kateri politični struji kdo pripada. Tega preprosto ne smeš spraševati. Čeprav država podpira univerze in šole, je večina te podpore privatna, in človek tako ni odvisen. Sama sem potrebovala psihološko kar 12 let, da sem se rešila bremena, ki je zakoreninjeno v prostoru, iz katerega izhajam. V novem okolju sem se naučila, da ni postedic, če človek želi, da govori svobodno, da se svobodno izraža... Upam, da bo talent kmalu tudi tu zmagal; z zadovoljstvom tudi opazujem, da je v glasbeni šoli čedalje več sodelovanja staršev. To je prav nasprotno kot v Kanadi, kjer je potrebno vložiti ogromno napora v reklamo, da koga privabiš. V ameriški javnosti prevladuje mnenje, da je potrebno vedno samo razveseljevati, da so vse dejavnosti namenjene razvedirilu. To rne zelo jezi, ker klasični talent tako trpi; tudi o tem sem že predavala.

Vprašanje: Kaksšen pa je vaš odnos do sodobne glasbe?

Bratuževa: Rada bi bila 20 let mlajša, da bi imela čas in energijo in se posvetila tudi tem skladbam. Če bi imela preteklost, kot jo imajo čudežni otroci, potem bi imela bazo, ki bi mi dovolila biti pedagoginja in pianistka. Ker pa sem morala dohiteti zamujeno zaradi vojne, sem lahko dosegla le razvoj na določenem področju. Eden izmed mojih profesorjev je ob prihodu čudežnih otrok iz Kitajske, Koreje, Japonske, otrok, ki so z osemnajstim letom igrali že celoten repertoar za čelo, violino... vedno dejal: Ni čudežnega otroka. Je samo otrok, ki mu je bila dana možnost, da se je razvil, a drugi so zaostali.

Vprašanie: Ste v svojih raziskovanjih in predavanjih posvečali tudi pozornost sociološkemu vplivu in vlogi glasbe v družbi?

Bratuževa: Obtožujem univerzo, ker ni dosegla prave povezave z realnostjo zunaj campusa. Zaradi tega zelo trpijo naši orkestri in čedalie boij je potrebno publiko privabljati z raznimi komedijantskimi prijemi. Glasba v Ameriki še ni del vsakdanjega življenja, zato sem toliko boij navdušena v majhni Gorici, kjer Ijudje še prihajajo na koncerte brez zunanjih prisil. V Ameriki je potrebno ogromno prepričevanja, da kdo, ki ni v določenem glasbenem krogu, obišče koncert. Tako zelo hudo je že, da včasih celo učenci ne hodijo na koncerte svojih profesorjev ali kolegov, ker se morajo učiti. Zaradi takih navadrazvad sem protestirala pri dekanu in pri raznih direktorjih, in zaradi teh mojih prizadevanj me danes označujejo kot profesorico, ki ne demokracije. Ne dekan ne profesor ne sme siliti učenca, naj hodi na koncerte. Namesto poslušanja zato ubogi študentje le vadijo, vadijo za končni izpit, in glasba tako postaja povsem odtujena od primarnega užitka. V velikih mestih, na primer v Torontu, je bil v petindvjsetih letih dosežen velikanski razvoj na področju glasbe, žal pa danes veliki simfonični orkester spet zahteva ogromno dela in truda, da zacveti. Zelo mi je žal tudi za radio, ki je bleda senca nekdanjega radia. Tudi v najhujsih časih, v letih vojne, je bil radio naš učitelj. Po radijskih valovih smo lahko slišali klasično glasbo, velike umetnike... Danes celo pri BBC poskušajo zadovoljiti vse okuse, zato je standard padel zelo nizko. Na radijskih postajah prevladuje anglosaški nazor, da glasbe ne moremo prejemati, če nam je najprej ne razložijo z besedo. Tako se zgodi, da večkrat dlje govorijo kot predavjajo same zvočne posnetke. O tem je pisal tudi Umberto Eco, ko je nekoč navedel primer, kako bi moral delovati italijanski radio: Dovolj naj bi bila dva napovedovalca, vse drugo naj bo glasba, in to brez komentiranja! Temu danes nasprotujejo, ker tak radio ni zabaven! Ta izraz uporabljajo vsepovsodin sama sem nanj postala alergična. Videla sem posledice takega načina posredovanja glasbe - naredila sem anketo, in ugotovila, kaj se je zgodilo v desetih letih z našimi diplomiranci, kaj se je zgodilo z njihovim poklicem, kakšna je bila njihova realnost, za katero smo jih pripravljali na univerzi. Ugorovitve so bile hude, in dekan in diredtorji rezultatov ankete niso hoteli objaviti. Zato sem o tem spregovorila večkrat na različnih mednarodnih humanističnih srečanjih in predavanjih. Naučila sem se, da je bolje govoriti neglasbenikom, tistim, ki zares ljubijo glsbo in jim glasba ni biznis