In Memoriam Majda Kogoj Cigerza
Novi glas, četrtek, 17. januarja 2002, leto 7, št.
3 (zaporedna št. 292)
In memoriam
Majda Kogoj Cigierza
V jutranjih urah praznika Sv. treh kraljev je med
mnogimi znanci in prijatelji tako v Gorici kakor v
Milanu in okolici žalostno odjeknila novica, da je
v bolnišnici v Vareseju umrla Majda Kogoj, doma iz
Bilj. Starejši goriški izobraženci, ki jim je bila,
zlasti v prvih razburljivih povojnih letih, Bratuževa
kavarna v ul. Mameli nekak drugi dom in “forum”, kjer
so se ob kavi ali kaki drugi pijači sestajali, razpravljali
o politiki in drugih zadevah, brali domače in tuje
časopise ali igrali šah, se je še gotovo spominjajo,
kako jim je prijazno stregla. Posebej tedanjim študentom,
v glavnem praznih žepov, je nemalokrat brezplačno privoščila,
zlasti če gospodar, njen stric Rudi, tega ni opazil,
tudi kaj več kot le kozarec hladne vode. Čeprav jo
je tedaj to delo precej utrujalo, vendar ga je kasneje
bila vesela, ker je mogla spoznati toliko slovenskih
ljudi in njihovih življenjskih zgodb. Delo v kavarni
ji je omogočalo skromno preživljanje in obenem malo
podpore bratu Milošu, ki je študiral medicino v Pavii.
Tostran meje sta namreč bila sama, kajti družina je
ostala v Biljah. Za seboj je imela skoraj dveletno
uradovanje pri zavezniški upravi na občini v Dornberku,
zlasti pa travmatično večmesečno izkušnjo oznovskih
zaporov v Ljubljani, kamor so jo po aretaciji v Gorici
maja 1945 kot dvajsetletno dekle odpeljali in jo kasneje
brez sodne razprave tudi izpustili seveda z ukazom,
da mora o vsem, kar je doživela, strogo molčati.
Ko je brat postal zdravnik in je dobil službo v bolnišnici
v Cittigliu (Varese), je zapustila Gorico in se preselila
k njemu. Tam se je kasneje spoznala z inž. Sandrom
Cigierzo iz Vareseja in se z njim poročila. Mož, sicer
ponosen Milančan, je Majdo iskreno vzljubil in z njo
vzljubil tudi njen slovenski svet. Tako je njuno stanovanje
večkrat postalo gostoljuben dom za slovenske znance,
ki so kdaj “zašli” v Varese. Ko se je ob koncu 60.
let osnovala milanska slovenska krščanska skupnost,
sta Majda in njen mož kmalu postala njena aktivna in
v marsičem tudi vodilna člana. Majda je tej skupnosti
ostala zvesta tudi po moževi smrti in se je skoraj
do zadnjega udeleževala srečanj vsako tretjo nedeljo
v mesecu.
Ker sama ni imela otrok, je veliko pozornosti izkazovala
nečakom, pa tudi starejšim osebam zlasti v milanski
slovenski skupnosti, da ne omenimo pomoči, ki jo je
namenjala slovenski karitas ob obiskih v Sloveniji.
Čeprav se je v lombardski bivanjski prostor dobro integrirala,
je bila vendar s srcem najrajši na Goriškem. O tem
so pričali njeni gosti telefonski klici, obiski, zvesta
naročnina na Novi glas in na letni dar Goriške Mohorjeve
družbe.
K pogrebnemu slovesu v župnijski cerkvi sv. Mihaela
v Vareseju se je zbralo lepo število sorodnikov, prijateljev
in znancev. Sveto mašo sta darovala skupaj s tamkajšnjim
župnikom g. Karlo Bolčina in Oskar Simčič, nekdanja
duhovna voditelja milanske slovenske skupnosti. Slovenska
beseda se je usklajeno prepletala z osnovnim italijanskim
bogoslužnim tekstom. Pesem pa je bila le slovenska.
Sklepno bogoslužno dejanje, ki ga je oblikoval g. Bolčina,
se je odvijalo na primestnem pokopališču ob vznožju
tamkajšnje Sv. Gore (Sacro Monte), kamor je pok. Majda
rada romala in tudi nanjo rada vodila svoje slovenske
goste. Položena je bila v grob ob možu Sandru. S pesmijo
Veš, o Marija smo se poslovili od nje. Njen spomin
bodi blagoslovljen! Svojcem, posebej sestri Marinki,
bratom Milošu, Damijanu in Benjaminu, nečakom in ostalim
sorodnikom ter prijateljem, zlasti iz milanske slovenske
skupnosti, izrekamo čustva občutenega sožalja.
(OS) |
