In Slovenian - Ljubezen do glasbe in ljubezen do slovenstva

Rodna Gruda, Slovenci Po Svetu

Dr. Damjan Bratuž

Dr. Damjana Bratuž, svetovno znana pianistka in glasbena pedagoginja, je po državljanstvu Kanadčanka inItalijanka, po srcu pa je izredno zavedna Slovenka, saj tudi po treh desetletjih bivanja v tujini tekoče, le z nekoliko mehkejšim naglasom, govori slovensko. Njeni starši in sorodniki so pod fašizmom preveč trpeli za ohranitev slovenskega jezika, da bi ga ona kar tako zanemarila, tudi če ga pogosto ne uporablja.

Dr. Damjana Bratuž ob podelitvi naslova "Professor emeritus"

Damjana izhaja iz pone, glasbeno nadarjene slovenske družine. Rojena je bila v Biljah blizu stare Gorice. Oče je imel v Gorici kavarno, ki je bila v predvojnih časih družabni center Slovencev. Z nastopom fašizma je za Slovence v tem delu sveta nastopila doba neusmiljenega zatiranja in potujčevanja. Bratuževim so celo priimek zamenjali z Bertossi. Očetov bratranec Lojze Bratuž, nadarjeni glasbenik in pevovodja, ki se je usodil kljub prepovedi poučevati pevce v slovenskem jeziku, je leta 1937 postal žrtev fašističnega terorja. Fašisti so ga v Podgori zastrupili, vsem slovenskim rodoljubom v opomin. "Spominjam se, kako so mu slovenski fantje pred smrtjo pod oknom bolnišnice zapeli slovensko pesem in zbežali," mi je povedala Damjana. "Po vojni so Lojzetu Bratužu postavili spomenik, pa tudi trg so poimenovali po njem," je še dodala.

Otroška leta je Damjani skalila sruga svetova vojna. Njen oče, kot nekateri drugi njeni sorodniki, je bil interniran, bratranec je umrl v nemškem taborišču.

V tem razvojenem italijansko-slovenskem svetu je odraščala Damjana, ki je kot bistro dekle kaj hitro uvidela, da je slovenstvo vrednota, ki jo je treba kljub vsem oviram ohraniti, tudi če je bila v svojem otroštvu prikajšna, da bi lahko v šoli slovensko govorila. Obiskovala je italijansko gimnazijo v Gorici in šele zadnje leto njenega študija so se razmere toliko izboljšale za Slovence, da je lahko maturo opravila v slovenščini.

Ljubezen do glasbe je Damjani odprla okno v lepši in pravičnejsi svet, kjer ni bilo narodnih in jezikovnih preprek. Ceprav sta jo sprva bolj privlačevala petje in balet, si je za diplomski študij izbrala klavir. Mojster De Rosa je v njej prepoznal nadarjeno pianistko, zato ji je predlagal, naj nadaljuje študij v tujini.

Med študijem v Salzburgu in Parizu je spoznala, kako se tuji študentje v srednjih šolah učijo glasbo. Že takrat je začutila željo, da bi rada tudi sama nekaj prispevala k boljšemu razumevanju glasbe. Njeno idejo, da je treba ljubezen do glasbe privzgojiti otrokom že v rani mladosti, je podprla slovenska radijska postaja v Trstu, na kateri je imela Damjana v letih 1956-57 serije glasbenih programov pod naslovom Glasbaza naše malčke. Ko je kot pianistka zaprosila za Fulbrightovo štipendijo, je bila prav zaradi teh oddaj izbrana za študij v Združenih državah Amerike. Tako je v St. Louisu, Missouri, v enem letu opravila magisterij, za tem pa je na univerzi Indiana dobila mesto pomožnega profesorja za poučevanje klavifja, obenem pa je še naprej študirala in kot prva ženska doktorirala iz klavira na tej univerzi.

S svojim novopridobljenim znanjem se je želela vrniti v Italijo, toda ker v tamkajšnjem univerzitetnem sistemu ni bilo možnosti, da bi se uveljavila kot univerzitetna glasbena pedagoginja, je izkoristila priložnost, ke se ji je ponujala kot Fulbrightovi štipendistki, da je še za osemnajst mesecev podaljšala bivanje v Zadruženih državah, da bi si nabrala praktičnih izkušenj. Zaposlila se je na univerzi v Kansasu. Tamkajšnja pokrajina, prebivalci in sjih kultura so nanjo naredili nepozaben vtis. Svoje dnevniške zapiske iz tega obdobja skrbno hrani in upa, da bo nekoč našla čas, da jih pripravi za tisk.

Po enoinpolletnem delu v Kansasu ji je potekla ameriška viza in tako se je odločila, da se preseli v Kanado. Vedela je, da bo tam kot pianistka našla več možnosti za koncertno nastopanje, kajti v letu1967 so v Kanadi v čast stoletnice zgradili vrsto novih koncertnih dvoran in organizirali številne koncerte.

Kanado je Damjana takoj vzljubila. Za razliko od Združenih držav se ji je zdela bolj evropska: mesta so bila bolj prijetna, življenje je bilo bolj preprosto, ljudje bolj prijazni... Zaposlitev je dobila na University of Western Ontario v Londonu, kjer je nameravala ostati le nekaj let, pa so ji nepredvideni dogodki spremenili načrte in tako je na tej univerzi poučevala petindvajset let, dokler se in leta 1994 upokojila.

Da bi omogočila štarsem mirno starost, je povabila očeta in mamo k sebi in tako sta se ji leta 1968 pridružila v londonu. Mama je umrla 1980. leta, oče pa dve leti pozneje.

Že na univerzi v Indiani je začela preučevati madžarskega glasbenika Bela Bartoka, leta 1981. ob stoletnici njegovega rojstva pa je imela vrsto koncertov po Kanadi in ZDA, poleg tega pa je pripravila tudi vrsto referatov o njem, za kar ji je madžarska vlada podelila posebno priznanje.

Njeno življenje se je strnilo v krog, ko je leta 1989 od italijanske vlade dobila štipendijo za študij glasbene semiotike na univerzi v Bologni. Po vrnitvi v Kanado je napisala vrsto esjev na to temo, za podiplomske študente na londonski univerzi pa je uvedla poseben tečaj, ki je povezoval glasbo in druge humanistične vede. To je bil edni tovrstni tečaj v Kanadi. Med študenti je bilo zanj veliko zanimanje, ker je nakazoval številne možnosti, kako se lahko glasbeno uveljavijo na raznovrstnih področjih.

Po smrti starčev je dr. Bratuževa nadaljevala akademsko delo in poučevala glasbo. Poleg lekcij klavirja je študentom dajala vsakovrstne nasvete in napotke za življenje, pogosto jim je iskala štipendije in zaposlitev, Večkrat jih je peljala v Toronto na glasbene koncerte. Poleti je včasih cele skupine študentov peljala na piknik na letovišču slovenskega društva Triglav v Londonu. Sicer pa je bilo že samo delo na univerzi zelo zahtevno, saj je univerza od nje pričakovala, da poleg poučevanja sodeluje na raznih konferencah, priobčuje glasbene eseje in nastopa na koncertih.

Študentje se dr. Bratuževe spominjajo kot stroge profesorice, ki je vztrajno zahtevala, da vsak izkoristi svoj glasbeni potencial in da svojo kreativnost kar se da samostojno razvije in usmerja. Za vsakega posebej je vedela, kaj zmore in ga je znala usmeriti v poklic, ki bi mu najbolj ustrezal. Vzgojila je rod uspešnih glasbeniko, pianistov in akademikov. Mnogi izmed njih že sami poučujejo po njeni metodi. "Sedaj imam že glasbene vnuke," mi je v šali dejala.

Svojo hvaležnost so ji bivši študentje izkazali, ko so jo lani na poseben način presenetili ob priliki njene upokojitve. Okoli petdeset jih je prišlo, iz Kanade in Združenih držav, kamor jih je pač življenje zaneslo. Pripravili so ji enkratno slavje.

Kot koncertna pianistka je dr. Bratuževa nastopala širom Kanade, pogosto pa je sodelovala tudi kot članica strokovne žirije na raznih glasbenih festivalih. Nastopala je seveda za kanadsko publiko, včasih pa je po čudnem naključju srečala tudi kakšnega rojaka. "V Novi Škotski me je posebno razveselilo srečanje z bivšo slovnsko plesalko Veroniko Mlakar," mi je navdušeno povedala. "V Thunder Bayu me je neka rojakinja na televiziji prepoznala in je kar med oddajo klicala na televizijsko postajo, kako bi lahko prišla v stik z mano. Pred kratkim sem se v New Yorku po dolgih letih srečala z violinistko Sabino Skalar, s katero sva v Parizu skupaj študirali."

Zadnji koncertni nastop je imela v Halifaxu, kjer je igrala Janačkov Capriccio za levo roko in pihala. V spominu ji je ostal tudi nastop za slovenske rojake v Torontu ob priliki sprejema prvega slovenskega veleposlanika Marijana Majcna v Kanadi. Izvajala je delo kanadskega slovenskega skladatelja Marjana Mozetiča.

Kot glasbena pedagoginja je dr. Bratuževa priložnostno predavala na raznih kanadskih in ameriških univerzah. Znanje italijanščine, francoščine, angleščine, slovenščine, nemščine in švedščine pa ji odpira vrata po vsej Evropi.

Na slovesnosti ob slavnostnem sprejemu slovesnkega veleposlanika v Kanadi. Z leve proti desni: dr. Tone Kacinik, ga. Majcen, veleposlanik Marijan Majcen, dr. Damjana Bratuž in Irena Pečenko. Slovesnost je bila v oktobru 1993 v Torontu.

Letos, ko se je že začela pripravljati, da se bo kot upokojena profesorica lahko bolj posvetila koncertnemu nastopanju, se ji je ponudila priložnost, da gre za eno leto poučevat na kanadsko univerzo v Nico v Franciji. Preveč življenjske energije ima in preveč ljubizni do poučevanja, da bi to ponudbo zavrnila. "Mogoče bom med bivanjem v Franciji našla čas za obisk sorodnikov v Italiji in Sloveniji, " je dodala dr. Bratuževa, ko mi je razlagala, kako se pripravlja na svoj odhod v Evropo. Njena sestra Bogdana je priznana igralka v slovenskem narodnem gledališču v Trstu, kjer nastopa skupaj z možem Antoneom Petjetom. V Sloveniji pa glasbeno tradicijo Bratuževe družine nadaljujejo Damjanina sestrična Ileana kot pevka in Ileanin sin Aleš kacjan, ki je izreden flavtist.

Mogoče bo dr, Bratuževa na sončni francoski riveri našla čas tudi zase, saj si praktično nikoli v življenju ni privoščila pravega dopusta. Delo na glasbenem področju je opravljala s takim veseljem, da ji je bilo že samo delo v razvedrilo. Mogoče je prav zaradi svojega izrednega veselja do svojega poklica ostala tako vedra in vitalna, polna načrtov, ki bi jih želela še uresničiti.

Cvetka Kocjančič